Partnerja sta med skupnim življenjem najela stanovanjski kredit. Po razhodu eden ostane v hiši, drugi se odseli, mesečni obrok kredita pa mora biti še vedno plačan. Kdo ga mora odplačevati po ločitvi?

Odgovor ni vedno enak temu, kdo po razhodu uporablja hišo ali drugo premoženje, za katero je bil kredit najet. Pomembno je, kdo je sklenil kreditno pogodbo, za kakšen namen je dolg nastal in kako partnerja uredita svoja medsebojna premoženjska razmerja.

Podobna vprašanja se pojavijo tudi pri drugih obveznostih. Kredit za družinski avtomobil, posojilo za prenovo hiše in osebni dolg enega partnerja namreč niso nujno obravnavani enako.

Zato pri razhodu ni dovolj ugotoviti samo, kdo bo dobil posamezno premoženje. Razjasniti je treba tudi, katere obveznosti obstajajo, kdo zanje odgovarja in kaj se z njimi zgodi po prenehanju skupnosti.

Kdo mora po ločitvi odplačevati skupni kredit?

Ločitev sama po sebi ne izbriše kreditne pogodbe. Če sta partnerja kredit pri banki najela skupaj, dejstvo, da ne živita več skupaj, ne pomeni, da eden avtomatično preneha biti zavezan za njegovo odplačevanje.

Tu je pomembno razlikovati dve razmerji.

Prvo je razmerje med banko in kreditojemalci. Zanj so pomembni kreditna pogodba, dogovorjena odgovornost dolžnikov in morebitne poznejše spremembe pogodbe.

Drugo je premoženjsko razmerje med nekdanjima partnerjema. Med njima se lahko odpre vprašanje, kdo naj določeno obveznost dejansko nosi glede na njen nastanek, namen in dogovor o preostalem premoženju.

Predstavljati si je mogoče primer, ko po razhodu eden prevzame hišo in se partnerja med seboj dogovorita, da bo odslej sam plačeval tudi stanovanjski kredit. Takšen dogovor še ne pomeni nujno, da je drugi partner avtomatično prost obveznosti do banke.

Če želita spremeniti tudi njuno kreditno razmerje, je treba to vprašanje ustrezno urediti z banko.

Prav zaradi te razlike je lahko navidezno preprost dogovor »ti obdržiš hišo in kredit« precej bolj zapleten, kot se zdi na prvi pogled.

Ali se vsi dolgovi zakoncev ob ločitvi delijo?

Ne. Dejstvo, da je dolg nastal v času zakonske ali zunajzakonske skupnosti, samo po sebi še ne pomeni, da ga morata partnerja po razhodu nositi v enakem deležu.

Pomemben je predvsem namen, zaradi katerega je obveznost nastala.

Drugače se lahko presoja posojilo, s katerim sta partnerja financirala prenovo skupnega doma, kot dolg, ki ga je eden ustvaril izključno zaradi svojih osebnih interesov.

Med obveznosti, povezane s skupnim življenjem, lahko na primer sodijo dolgovi, nastali zaradi:

• nakupa ali prenove družinskega doma,
• financiranja premoženja, ki sta ga uporabljala oba,
• običajnih potreb skupnega gospodinjstva,
• drugih obveznosti, prevzetih v korist družine oziroma skupnosti.

Na drugi strani so lahko obveznosti, ki so vezane predvsem na enega partnerja. Če je nekdo brez povezave s potrebami skupnosti najel posojilo za svoj namen ali ustvaril dolg iz povsem osebnih razlogov, položaj ni nujno enak.

Eno je razmerje do upnika, drugo razmerje med partnerjema

Pri dolgovih je treba jasno ločiti kdo odgovarja banki oziroma drugemu upniku od vprašanja, kdo naj dolg na koncu nosi v razmerju med nekdanjima partnerjema.

Do upnika je pomembno predvsem, kdo je dolžnik in kakšna odgovornost izhaja iz pogodbe oziroma zakona. Nekdanja partnerja zato z medsebojnim dogovorom praviloma ne moreta enostransko odločiti, da oseba, ki je zavezana upniku, odslej za dolg ne odgovarja več.

Med partnerjema pa se lahko presoja nekaj drugega: ali je obveznost nastala zaradi skupnih potreb, kdo jo je po razhodu odplačeval in kako jo je treba upoštevati pri dokončnem urejanju njunih premoženjskih razmerij.

Predstavljati si je mogoče primer, ko partnerja skleneta, da bo preostanek določenega kredita prevzel eden od njiju. Tak dogovor lahko uredi njuno medsebojno razmerje, ne spremeni pa sam po sebi položaja upnika.

Zato tudi podatek, čigavo ime je na kreditni pogodbi, pri urejanju razmerja med partnerjema ne pove nujno celotne zgodbe. Preveriti je treba, kdaj je dolg nastal, čemu je bil namenjen, kdo zanj odgovarja upniku in kako naj se obveznost upošteva med partnerjema.

Kaj če je kredit najel samo eden od partnerjev?

Pogosta situacija je, da kreditno pogodbo podpiše samo eden od partnerjev, denar pa se porabi za potrebe obeh. Z njim se na primer kupi družinski avtomobil, obnovi hiša ali financira druga večja investicija v času skupnega življenja.

V takšnem primeru ni dovolj ugotoviti samo, kdo je podpisal kreditno pogodbo.

Za razmerje do banke je ta podatek seveda pomemben. Če je kreditojemalec samo eden, je treba njegov položaj do banke presojati glede na sklenjeno pogodbo in druge okoliščine konkretnega kreditnega razmerja.

Pri urejanju premoženjskih razmerij med partnerjema pa se odpre dodatno vprašanje: za kaj je bil izposojeni denar dejansko porabljen?

Če je šel kredit v premoženje ali potrebe skupnosti, je lahko pomemben tudi pri urejanju obveznosti med nekdanjima partnerjema. Povsem drugačen je lahko položaj, kadar je eden kredit najel in sredstva porabil izključno zase.

Kaj če je kredit po razhodu odplačeval samo eden?

Tudi trenutek razhoda lahko spremeni praktično sliko.

Predstavljati si je mogoče, da po prenehanju skupnosti ostane še 40.000 EUR neodplačanega kredita, nato pa naslednjih nekaj let vse obroke plačuje samo eden od nekdanjih partnerjev.

Pri dokončnem urejanju njunih premoženjskih razmerij je zato pomembno dokumentirati višino preostalega dolga ob razhodu in plačila, opravljena pozneje.

Ni namreč pomembno samo, koliko dolga je obstajalo, ampak tudi kdo ga je dejansko poravnaval in na katero premoženje oziroma skupno obveznost se je nanašal. Prav pri daljšem časovnem obdobju med razhodom in dokončno ureditvijo premoženja lahko ta razlika postane finančno zelo pomembna.

Kaj se zgodi s stanovanjskim kreditom, če eden obdrži hišo?

Dogovor, da po razhodu hiša pripade enemu partnerju, še ne reši vprašanja stanovanjskega kredita. Če je na nepremičnini še večji neodplačan dolg, je treba hkrati urediti, kdo bo kredit odplačeval, kakšen bo položaj drugega partnerja in kako dolg vpliva na vrednost premoženja, ki ga eden prevzema.

Zato hiše in kredita ni smiselno obravnavati ločeno.

Če je na primer vrednost hiše 300.000 EUR, preostanek stanovanjskega kredita pa 100.000 EUR, pri dogovarjanju o izplačilu drugega partnerja ni dovolj izhajati samo iz tržne vrednosti nepremičnine. Upoštevati je treba celotno premoženjsko in dolžniško razmerje ter okoliščine konkretnega primera.

Prav tu se stanovanjski kredit neposredno poveže z delitvijo premoženja. Pri dogovoru namreč ni treba obravnavati samo hiše. Partnerja imata lahko še prihranke, vozila, drugo nepremičnino ali druge obveznosti, zato je mogoče rešitev iskati v okviru celotne premoženjske slike.

Ali lahko kredit preprosto prevzame partner, ki obdrži hišo?

Med seboj se partnerja lahko dogovorita, kdo bo v prihodnje nosil strošek kredita. Toda takšen dogovor sam po sebi še ne pomeni, da je banka drugega kreditojemalca razbremenila njegovih obveznosti.

Če želita doseči tudi spremembo kreditnega razmerja, bo treba vprašanje urediti z banko. Ta bo lahko presojala, ali lahko partner, ki prevzema hišo, kredit samostojno odplačuje in pod kakšnimi pogoji je sprememba mogoča.

Zato je lahko rešitev »jaz obdržim hišo in prevzamem kredit« dobra osnova za dogovor med partnerjema, vendar mora biti izvedljiva tudi v razmerju do banke.

Šele ko sta urejena oba dela, se lahko prepreči neprijetna situacija, v kateri eden od nekdanjih partnerjev nima več hiše, kljub temu pa je še vedno zavezan za kredit, s katerim je bila financirana.

Kako urediti dolgove skupaj z delitvijo premoženja?

Največ težav nastane, kadar partnerja najprej razdelita premoženje, vprašanje kreditov in drugih obveznosti pa pustita za pozneje. Dogovor, kdo bo dobil hišo, avtomobil ali drugo vrednejše premoženje, je namreč lahko bistveno drugačen, če je z njim povezan še neodplačan dolg.

Pred dokončnim dogovorom je zato smiselno pripraviti pregled premoženja in obveznosti na isti točki v času. Pri vsakem večjem dolgu je treba preveriti njegov preostanek, namen, kdo zanj odgovarja upniku in kdo ga je oziroma ga bo dejansko odplačeval.

Posebna previdnost je potrebna, kadar eden od partnerjev prevzema premoženje, drugi pa bi po obstoječi pogodbi še vedno ostal zavezan banki. Takšen položaj lahko pomeni finančno tveganje še dolgo po tem, ko sta partnerja svoje premoženje med seboj že razdelila.

Pri Odvetnici Šibila lahko pomagajo pregledati celotno premoženjsko in dolžniško sliko ter oceniti, kako posamezne obveznosti vplivajo na položaj nekdanjih partnerjev. To je posebej pomembno pri stanovanjskih kreditih, večjih posojilih ali primerih, v katerih se partnerja ne strinjata niti glede tega, kdo bi moral določen dolg nositi.

Cilj dobro urejenega dogovora zato ni samo odgovoriti na vprašanje »kdo kaj dobi«, temveč tudi čim jasneje urediti »kdo kaj dolguje«. Šele oboje skupaj pokaže dejanski finančni položaj vsakega partnerja po razhodu.